Kdo pravi, da si ne morete privoščiti masaže?

Je masaža luksuz, ki si ga lahko privoščijo le bogati, ali je nuja, potreba vsakega od nas, ki nam pripada in smo je vredni?

Če ste se navajeni razdajati za druge tako v službi kot doma, ste navajeni živeti skromno in sebe postavljati na zadnje mesto, ste navajeni tudi odrekanja. Poznam ljudi, ki živijo na minimumu, ker so se prepričali, da ne potrebujejo več… da zmorejo tudi z manj… prepričali so se, da so srečni, a v njihovem glasu je slišati grenkobo…

Seveda… Globoko v sebi vejo… Zmorejo že, a kako dolgo? Mislksuz, ki si ga lahko privoščijo le bogati, ali je nuja, potreba vsakega od nas, ki nam pripada in smo je vredni?ite, da oni niso utrujeni? Njih ne boli hrbet in nimajo zakrčenih mišic? Se jih stres ne dotakne? Kaj se zgodi, če iz dneva v dan in iz leta v leto živimo tako, da zanemarjamo svoje potrebe po sprostitvi, počitku, in nenehno pritiskamo nase, da bi naredili več kot v resnici zmoremo… pri tem pa dajemo svojo življenjsko energijo… enkrat se naš energijski račun izprazni, če nič ne nalagamo nanj… in potem doživimo energijski »bankrot«, izgorelost… nakar traja mesece, da si povrnemo izgubljeno energijo in se spravimo spet v formo… mesece, ko ne moremo normalno funkcionirati in se nam ustavi čas… vse ostalo v našem življenju pa se postavi na glavo… in končno dobimo čas, da se ustavimo, zamislimo, in ugotovimo, da se nismo imeli dovolj radi, da smo maltretirali sami sebe in pretiravali…

 

To je samo eden možnih scenarijev… obstajajo še drugi… če ne dobimo težav z zdravjem, pa se lahko zgodi, da zaradi pomanjkanja časa, izgubimo stik s seboj… če imamo vzorec, da hočemo vedno ustreči drugim, se istočasno naučimo reči sebi »NE«… in slej kot prej pristanemo v vlogi žrtve, katero vsi izkoriščajo, je nihče ne spoštuje itd. Če ste se v tem scenariju prepoznali, naj vas vprašam, kdo vas v resnici ne spoštuje? Kdo dovoli, da se drugi obnašajo do vas tako, kot se? Komu se lahko zahvalite, da več dajete kot dobivate? Pri tem pa povečini ne dobite niti zahvale… obnašajo se, kot da je samoumevno, da boste jim boste vse ustregli in naredili. Saj res, tudi na ta način dobite vsaj neko potrditev, da vas nekdo potrebuje in da ste nekaj vredni … toda koliko je ta občutek resničen, če ga spremlja grenkoba?

Če nek vzorec dolgo časa ponavljamo, nam postane navada in način življenja. Smo kot cirkuški slonček, ki so ga kot majhnega privezali z vrvjo na kol. Vrv je bila dolga 1 meter. Toliko se je lahko odmaknil od kola. Nekaj časa se je trudil, da bi kol izruval in se osvobodil, a ko je videl, da nič ne more, se je vdal. Minila so leta. Odrasel je. Potem so ga odvezali. Lahko bi šel, kamor bi hotel. On pa je še vedno hodil okrog kola v premeru 1 metra. Niti poskušal ni narediti koraka dlje. Zakaj? Ker se je tako prepričal in se navadil na tak način življenja. Kaj pa je kol v vašem življenju? V kaj ste se prepričali? Kako omejujete sami sebe?

Če nekdo dolgo časa ne dobi objema ali prijaznega dotika, lahko začne verjeti, da ga ne potrebuje in da lahko živi tudi brez tega. Grenkoba pa govori iz njega… zavedamo se, da vsi potrebujemo dotik, občutek sprejetosti, ljubljenosti, potrditve… dotik mehča naše srce in ga odpira za druge… dotik prebuja našo zavest, da se začutimo in zavemo sebe, svojega telesa, občutkov, čustev, dejstva, da smo živi in da čutimo… da obstajamo in da smo vredni ljubezni… preko naših čutov naj bi uživali življenje in se polnili z energijo. Če ugasnemo čute, jih zatiramo, ugasnemo svoje potrebe… potem izgubimo stik s seboj… pademo v rutino, v kateri samo delamo iz dneva v dan, sledimo željam drugih in pozabljamo na svoje… na koncu je to edini način, kako preživimo…

Če bi se ustavili, in se začutili, bi prepoznali, kaj si delamo… bi bilo to zelo boleče in bi bilo potrebno nekaj spremeniti… nimamo zagotovila, da bi bilo tisto bolje, zato marsikdo raje vztraja pri svojem znanem »kolu«… vse dokler se ne zgodi scenarij št. 1, 2, 3, 4 … ko pademo in nekaj nam dragega izgubimo… ali je to zdravje, ali stik s seboj, partner, prijatelji… če smo pošteni do sebe, pa si bomo slej kot prej priznali, da preden smo izgubili tisto nam drago in pristali na trdih tleh, smo se odrekli ljubezni do sebe… če se ji ne bi, si namreč nikoli ne bi dovolili, da se nam zgodi taka rušada…

Zato vam pišem… ker mi ni vseeno za vas… in ker tudi sama vem, kako je s tem…če še vedno berete ta članek, ste se v nečem prepoznali… in vaša duša vas kliče, da ji recite »DA« in končno naredite nekaj zase… pa najsi bo to zeliščna kopel, sprehod v naravi, zdrav zajtrk ali masaža… začnite nekje… vzemite si čas zase, naredite nekaj zase, vložite vase… povrnite si svojo vrednost, izkažite si ljubezen. Tudi avto ne vozi, če ga ne natankamo.

Ko si privoščite masažo, naredite tudi nekaj za svoje bližnje. Če imate vi več energije, ste bolj zadovoljni, ljubeči in prijazni, sproščeni in nasmejani, bodo imeli tudi oni več od vas. Ne potrebujejo samo vaših uslug. Potrebujejo vas… zdrave, srečne in nasmejane… morda vam tega ne rečejo na glas… in morda so že pozabili, kako to izgleda… tako kot vi sami… vendar globoko v sebi vsi vemo, da ste vredni ljubezni, in da je prav, če kdaj naredite kaj zase… kako močno si želite objema? To je vaša potreba po dotiku… in če ste še vedno v odporu, ste morda tako močno otopeli, da se niti ne zavedate več, kaj vam prinese dotik… to je znak, alarm, da je potrebno urgentno nekaj narediti.

Naj vam za konec izdam še eno skrivnost: nikoli ne bo bolj pravi čas, nikoli ne boste imeli dovolj denarja… če danes tako razmišljate, boste najbrž še naprej tako razmišljali, ker so to vaši vzorci… če so se vas pa moje besede kaj dotaknile, in upam, da so se vas zaradi vas, pa boste nekaj spremenili. Kako? Tako, da boste naredili ravno nasprotno od tega kot bi običajno ravnali. Če bi običajno po prebranem članku sklenili: »Eh, lahko je njej govoriti… moja situacija je drugačna…«, bi se vrnili v stare tire, na sprehod okoli »kola«. Če pa hočete, da bo kdaj drugače, naredite zdaj prvi korak. Utišajte vse izgovore. Preprosto preslišite jih. Naredite nekaj norega. Vzemite telefon, pokličite nas in se dogovorite za termin. Vsaka sprememba se začne z odločitvijo, ki ji sledi prvi korak. Če hočete, da bo kdaj drugače, se odločite za spremembo. Nihče je ne more narediti namesto vas. Če boste cenili sami sebe, vas bodo tudi drugi! In če si boste dovolili, vam bo izkušnja masaže odprla nekaj v vas, na kar ste že pozabili… spet boste začutili ljubezen do sebe in še več ljubezni boste lahko dali svojim dragim. Živimo zato, da uživamo. Ko to naredimo sami, damo tudi drugim dovoljenje, da storijo enako na svoj način. 😊